Ko sem si pri 15-ih prvič strgala sprednjo križno vez na kolenu, v Sloveniji še ni bilo prisotnih veliko kineziologov. Možnosti, da bi kakšen od njih sodeloval z manjšim klubom za katerega sem igrala skoraj ni bilo. Takrat so se sanje o igranju rokometa na višji ravni razblinile, a želja po igranju je ostala in je močno prisotna še danes.

S svojim znanjem in izkušnjami s področja kineziologije in manualne terapije želim vrhunskim in rekreativnim športnikom omogočiti, da dosežejo svoje cilje in živijo svoje sanje.